Veš, kaj si prav vsak človek na tem planetu želi?
Veš, kaj jaz vem o tebi in ti veš o meni?
To, da vsak želi biti SREČEN!
Kako si predstavljamo srečo, kaj sreča pomeni zate in kaj zame, v tem pa sva si lahko različna.
In kaj imata skupnega sreča in hvaležnost?
Največkrat si mislimo, seveda, ko si srečen, si lahko tudi hvaležen. Pa je to res? So res srečni ljudje tudi hvaležni? Znajo biti hvaležni za vse, kar jim prinaša srečo in jih osrečuje? Ni nujno.
In poznamo ljudi, ki se težko prebijajo skozi življenje, so resno bolni… in so vseeno globoko srečni, to lahko čutimo in vidimo v njihovih očeh. Kako to, da so lahko srečni? Zato, ker so hvaležni!
Torej ni sreča, ki nas naredi hvaležne, temveč je hvaležnost tista, ki nas naredi srečne.
Moja zgodba:
Dolgo časa sem videla samo to, česar nimam in zato nisem mogla biti srečna. Vedno sem iskala nekaj več, še in še… Nikoli ni bilo dovolj, nikoli nisem bila zadovoljna. Zame so dolgo predstavljale srečo le materialne dobrine – če bom imela to in to…, ko bom imela to in to… bom srečna. A na ta način nisem našla sreče, ker mi je vedno nekaj manjkalo. Zato sem neizmerno hvaležna za spoznanje in zavedanje, kaj sreča dejansko je. Sreča ni nekaj izven mene, SREČA je v meni. Zdaj to globoko razumem in ni zame samo floskula. S tem zavedanjem se je moje življenje zelo spremenilo.
David Stiendl-Rast (ameriški katoliški benediktinski menih, avtor in predavatelj) pravi da sta za hvaležnost potrebna dva dejavnika oziroma smo srečni, ko dobimo darilo, ki je za nas resnično dragoceno. Ko brezpogojno dobimo darilo, za katerega nam ni bilo treba nič narediti, ne plačati, ne dati… in je za nas resnično dragoceno, takrat v nas spontano vznikne hvaležnost in takrat tudi spontano začutimo srečo.
Tako nastane hvaležnost.
Vsi mi si želimo konstantno biti srečni, se strinjate z menoj?
In to smo lahko, če se resnično zavedamo vsakega trenutka življenja, ki nam je podarjen (ki je brezplačno, brezpogojno darilo nam) in ki je za nas tako dragocen. Da smo hvaležni za vsako priložnost, ki nam jo vedno znova ponuja življenje. Brez teh priložnosti ne bi bilo našega življenja, ne bi bilo nas.
Torej, v darilu je priložnost tista, za katero smo res lahko hvaležni.
Priložnost je darilo v vsakem darilu.
Priložnost, da lahko nekaj delamo, da smo lahko radostni, da smo lahko ustvarjalni, da smo… hvaležni in SREČNI.
In seveda boste rekli, da ne morete biti srečni in hvaležni za nasilje, ki se vam dogaja, za pomanjkanje, za izgubo ljubljene osebe… res je, za te izkušnje in preizkušnje ne moremo biti hvaležni. Lahko pa smo hvaležni v vsakem podarjenem trenutku, za podarjeno priložnost – npr., da smo mi zdravi, da smo se zjutraj zbudili, da imamo ob sebi prijatelje, ki nas podpirajo, da imamo streho nad glavo, da… In če smo iskreni in pogledamo od zunaj, lahko vidimo, da nam je podarjenih veliko trenutkov radosti, za kar smo lahko zelo hvaležni.
Žal pa tega velikokrat ne vidimo, ker preveč hitimo skozi življenje in smo naravnani predvsem na to, da opazimo le tiste boleče trenutke in izkušnje (vseh drugih pa ne vidimo). In tudi trenutki bolečine so nam dani kot priložnost za našo rast. Pa jih lahko vzamemo kot take? Kot priložnost za naš napredek?
Mogoče se moramo iz teh priložnosti naučiti potrpežljivosti, ali pa, da znamo postaviti meje in stati za svojim mnenjem, odločitvijo, ali…. In pomislite, kako občudujemo ljudi, ki so znali izkoristiti tudi zelo težke izkušnje/priložnosti in so iz njih zrasli (Alan Kobilica, Oprah Winfrey, Keanu Reeves…)
In draga moja, želim si, da bi tudi ti znala na svojo zgodovino pogledati s tega zornega kota, da si ravno zaradi te svoje zgodovine postala to, kar si. Poišči v sebi vse tisto dobro, kar si dobila in ne oziraj se samo na slabo in ne dovoli si več biti in ostajati v vlogi žrtve.
Vem, da je to lažje reči. Zase vem, kako bosa sem se počutila, kako nisem znala pogledati iz svoje škatlice bolečine in zamer, starih vzorcev in prepričanj, ki so me omejevali. Moja mala punčka (mala Nataška) je bila preveč ranjena in moje velike, odrasle, samozavestne Nataše ni bilo.
Sem se pa skozi več kot 25 letno intenzivno delo na sebi naučila sprejeti svojo zgodovino, vzljubiti svojo malo punčko in okrepiti svojo odraslo Žensko.
In to želim tudi zate, da najdeš v sebi to neprecenljivo DARILO.
Pridi, pridruži se nam, pogumnim Ženskam na 5 dnevnem retreatu »JAZ in moja mala punčka«, ki ga imamo od 07.07. do 11.07.2021 v Osilnici.
Več o samem programu in prijavi si poglej na povezavi TUKAJ.
In naj tole svoje razmišljanje zaključim z odgovorom na večno vprašanje:
»Kako se lahko naučimo, da bomo konstantno živeli v hvaležnosti in sreči?«
Tako, kot nadaljuje David Steindl-Rast, da se naučimo, v tem norem svetu: ustaviti, pogledati/začutiti in iti naprej.
UPP formula: ustavi se – poglej – pojdi.
Ko se ustavimo, si šele damo možnost, da vidimo priložnost, ki nam jo ponuja življenje. Da življenje ni samo po sebi umevno. In ko se ustavimo se odpremo, odpremo vse svoje čute, odpremo svoje srce, da lahko polno doživimo in izkusimo darilo tega trenutka, priložnost, ki nam je dana. Da lahko začutimo radost trenutka.
Ko zaznamo priložnost pa je pomembno, da gremo v akcijo, da nekaj naredimo, spremenimo in gremo naprej.
Torej: ustavimo se, zaznajmo, poglejmo, občutimo trenutek, priložnost, ki nam je dana in potem nekaj iz tega naredimo, bodimo kreativni. In predvsem radostni.
Ta praksa nam lahko za vedno spremeni življenje.
Če smo hvaležni, nismo prestrašeni; če nismo prestrašeni, ni potrebe, da bi se jezili ali bili netolerantni; če smo hvaležni, imamo občutek, da imamo vsega dovolj in ne pomanjkanja in smo tako tudi pripravljeni deliti; če smo hvaležni uživamo različnost med ljudmi in znamo to različnost spoštovati.
Samo v razmislek.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo,
tvoja Nataša
PS: In naj te še enkrat spomnim, ne spreglej enkratne priložnosti, ki je še ni bilo in se nam pridruži na retreatu »JAZ in moja mala punčka« – več informacij in PRIJAVA