Hm, če sebe pogledam, leta nazaj, sem vedno skrbela, da se bo moj Luka dobro počutil in če mu »ovce niso bile na broju«, sem ga spodbujala in »cheerup-ala«, mu dvigovala energija. Ne, da bi se sploh zavedala, sem prevzela odgovornost za njegovo dobro voljo, za njegovo počutje.

No, pa če bi bil samo on, bi bilo še šlo, ha, ha…

Tako pa sem prevzela odgovornost tudi za odnos staršev in sem bila tampon med njima; pa v službi, pa med prijatelji…

Skratka, naložila sem si breme odgovornosti in si pripisala zasluge »vsemogočneža«.

Uf, kakšna teža.

Nekaj podobnega se mi je zgodilo tudi pred kratkim z eno mojih coaching klientk. Zavedla sem se, da se počutim odgovorno za njene korake, njeno rast, napredek. Pa je to res moja odgovornost?

NE, seveda ne!

Jaz moram poskrbeti za svojih 100% – torej, da dam 100% SEBE, ona pa je odgovorna zase in kaj bo s tem, kar ji dajem, naredila.
Jaz žal, če bi še tako rada, ne morem delati korakov namesto nje.
Sem lahko, za nekaj časa, le njena bergla, toliko, da se »rane«  zacelijo, potem pa juhu, odvrže berglo in gre sama naprej.

Kako pa je s teboj? Prevzemaš breme »celega sveta« na svoja ramena?

Oh, koliko žensk poznam, ki to počnejo. Skrbijo, da bo mož zadovoljen,da bodo otroci srečni, da bo poskrbljeno za mamo in očeta, da bo tašča OK, da…in kej je ona, kdo poskrbi zanjo? Žal, velikokrat nihče. In kaj se potem zgodi – ženska prevzame vlogo žrtve. Seveda, one so utrujene, se trudijo, se žrtvujejo,… drugi pa ne.

Kje je torej ključ?

V postavljanju meja. V zavedanju (mislim tistem, z vsako celico telesa, ne le v glavi), da sva v odnosu vedno dva in sva oba 100% odgovorna le vsak zase (za svoje misli, čustva, dejanja, svoje počutje…)
Zavedanje, da ne smemo prestopati meja, da se moramo na meji ustaviti in počakati, da druga oseba naredi korake do nas.

Uf, vem, da je to včasih zelo težko zdržati na meji, ker, kaj pa če druga oseba ne bo naredila korakov do nas? Takrat se v nas pojavijo misli in strahovi, da bomo zapuščeni, da nismo vredni, da bomo ostali sami… In ravno ta strah je glavni razlog, da vedno znova stopamo naprej in prevzemamo odgovornost za druge nase.

Zavedajmo se, da ne moremo vplivati na druge in ne moremo kontrolirati misli, čustev, dejanj drugih, pa če bi še tako želeli. VPLIVAMO LAHKO LE NASE!

Kako pa to lahko dosežemo?

Z našim spremenjenim načinom razmišljanja. Saj veš, če želiš doseči spremembo, moraš nekaj spremeniti. Z vedenjem, razmišljanjem, ki si ga imela do sedaj boš vedno znova ustvarjala enake rezultate, kot do sedaj. Torej, začeti je potrebno spreminjati  svoje misli, svoja prepričanja, vedenje… in tako boš dosegla drugačne rezultate.

Naša prepričanja so namreč tista, ki determinirajo naše življenj.

Dobra novica. Lahko jih spreminjamo. Kako?

Zaupala ti bom enostavno tehniko, ki deluje. Naj pa te spomnim, saj veš, če si v nekaj verjela 20,30…50 let, tega prepričanja ne boš mogla spremeniti čez noč…zato je potrebna vaja, vaja, vztrajnost in potrpežljivost.

No, pa poglejva. Odgovori si na naslednji dve vprašanji:

  1. vprašaj se, kaj ti to prepričanje prinese, kaj ti sporoča? Primer: moje prepričanje, da sem jaz odgovorna za Lukov dobro voljo – to mi daje npr.: občutek, da sem dobra mama.
  2. OK, kako bi lahko drugače, pa bi vseeno ohranila občutek, da sem dobra mama? Npr.: a) zaupam, da je dovolj zrel, da bo poskrbel zase ali pa b) fokus usmerim vase, dvignem sebi vibracijo, da sem jaz OK in sem na ta način zgled (saj veš zgled/dejanja so vredna več kot 1000 besed) ali pa mogoče c) se spomnim kakšne situacije, ko sem znala spustiti oz. postaviti mejo, pa se je vse dobro izšlo.

Upam, da sem bila dovolj jasna, da sem ti dala primer, ki ti bo pomagal pri raziskovanju sebe.

In še nekaj, ni nujno, da boš takoj našla odgovor na ti dve vprašanji – zato vzemi si čas, poglobi se vase in bodi iskrena do sebe. Le tako boš dobila novo idejo, ki ti bo prinesla spremembo.

Če sama ne bi dnevno izvajala te in podobnih tehnik, bi bila še vedno tam, kjer sem bila. Še vedno bi delala za drugega delodajalca, še vedno bi igrala vlogo žrtve, še vedno bi se zanašala na druge in od njih pričakovala, da bodo oni poskrbeli, da se bom jaz dobro počutila, še vedno bi garala cele dneve in življenje bi bilo težko, še vedno bi bila jaz odgovorna za vse, še vedno bi….

Pa nisem več!

Samo v razmislek.

Vesla bom tvojega pogleda in komentarja. Predvsem pa, kako ti je šlo odgovarjanje na ti dve ključni vprašanji, si našla odgovore in rešitve?

Z ljubeznijo in hvaležnostjo

tvoja Nataša

PS: še več uporabnih tehnik pa bom s teboj delila na delavnici Z NLP-jem v SVOBDOD, ki jo imamo 21.09.2021 – več o delavnici in PRIJAVA pa na povezavi

Dodaj odgovor