Poznaš tisto zgodbo o slonu, priklenjenemu na mali količek?
Če je morda še ne poznaš, naj ti jo povem:
Nekoč je bil en cirkuški slon, velik in močan. Izvajal je vse mogoče akrobacije. Vsakič, ko je končal svojo točko, so ga priklenili na en majhen količek zunaj, pred šotorom. Nekega dne je mimo prišel en majhen fantek in se čudil, kako da slon ne pobegne, ko pa je količek tako majhen, slon pa tako velik in močan.
Povedali so mu, da so slona, ko je bil majhen, priklenili z verigo na količek in takrat je bil ta količek zanj še velik. Kljub temu, da se je trudil in trudil, na vse pretege, da je dal vse od sebe, mu ni uspelo, da bi količek izpulil in tako se je vdal v usodo in enostavno pozabil na to, tudi ko je bil velik, da bi še kdaj koli poskusil.
Ne vem, kako si ti glede tega, a ob tej zgodbi sem se spomnila sebe, svojega hribolazenja.
Vedno sem zelo uživala v hribih, res veliko sem prehodila naših hribov. Včasih. Približno 15 let nazaj sem enostavno odnehala, ker me je začelo boleti koleno. Sem še nekajkrat poskusila, ampak potem sem videla, da me še vedno boli koleno in sem enostavno odnehala.
Hribe in to izkušnjo sem pustila za sabo 15 let. Nisem niti poskusila, če je morda koleno že bolje, ali pa se kako drugače znašla, s kakšno opornico. Ne, jaz sem kar naenkrat mislila in začela verjeti, da ne morem več hoditi v hrib, ker me boli koleno. Zdaj grem spet rada v hribe.
In kolikokrat se nam to dogaja – da enostavno nehamo verjeti in nehamo poskušati.
Spomnim se, glede na to, da sem 26 let ločena, da sem imela vmes marsikakšnega fanta, kakšno vezo in seveda te veze so bile, kakršne so bile in se spomnim, kako mi je veliko ljudi reklo, “Ja, Nataša, kako ti še kar verjameš, da boš našla ljubezen?”
Spomnim se, kako se mi je en gospod enkrat v savni prav smejal, ko sva se pogovarjala in sem rekla, da še vedno verjamem v ljubezen in ne bom nikoli nehala v to verjeti.
Smejal se mi je in povedal, da se je ločil in da noče videti nobene ženske več.
Kaj pa ti?
Enostavno odnehaš, ker ti nekajkrat ni uspelo, odnehaš, ker si bila razočarana v ljubezni, odnehaš, ko si hotela postaviti meje, dvakrat, trikrat, štirikrat, mogoče petkrat, pa si naletela na zid pri možu?
Si potem enostavno rekla, »Saj ne smem, saj ne morem«? In kdaj si potem spet poskusila?
Hočem ti povedati: Never give up! Nikoli ne obupaj!
Vedno verjemi v ljubezen, verjemi vase, v ljubezen vase.
Vem, da to ni prav enostavno, da se moramo tega naučiti, ker nas nihče ni.
Sama sem šla jaz skozi veliko veliko izkušenj, kaj to pomeni in se ob tem učila na hard način, zato te izkušnje delim s tabo.
Razmisli – mogoče lahko že danes narediš prvi korak, da začneš ugotavljati, katere so stvari, ki si jih ti nehala početi, čeprav so ti »fajn«?
Katere so stvari, ki si jih iz takšnega ali drugačnega razloga nehala početi?
Je res (bil) čas, da obupaš in ali je morda zdaj čas, da si daš novo priložnost?
Z ljubeznijo in hvaležnostjo,
Tvoja Nataša
Ps.: Da bi olajšala tvoje učenje, sem pripravila tudi prav posebno delavnico, o kateri lahko vse prebereš TUKAJ. Nikoli ne veš, morda te pokliče 🙂