Zgodila sta se dva pomembna dogodka:
- Te dni potujem v Beograd, kjer se bom udeležila zame zelo pomembnega dogodka (kakšnega , naj za enkrat ostane še skrivnost) – je pa nekaj res izjemnega, kar ne morem verjeti, da je res, zato počakajmo še malo J, da se prepričam, da izkusim (ha,sem kot nejeverni Tomaž)
- Pred dnevi sem izvedela, da so prijatelju diagnosticirali raka – baje zadnji stadij
Kaj imata ta dva dogodka skupnega in kaj ima to opraviti s strahom in kreacijo?
Ko gledam nazaj, se mi zdi nor, kako deluje…neizmerno hvaležna za to izkušnjo, ponovno potrditev. Ja, koliko jih bom še potrebovala?
Torej. Bolj, ko se je približeval moj odhod v Beograd, bolj me je bilo strah, da ne bi slučajno kaj zbolela, da se mi ne bi kaj zgodilo, kar bi mi preprečilo odhod. Rekla sem si, da bom naredila vse, magari vzela tablete (mimogrede, jaz ne jem zdravil že več kot 25 let) samo, da bom OK in bom lahko šla – ja, tako pomemben je ta dogodek zame.
Vzporedno s tem strahom pa se je odvijal še en strah. Kaj, če tudi v meni tli bolezen, pa sploh ne vem? Kaj, če bo kar na enkrat planila na dan in….«Samo še nekaj mesecev imate pred seboj?«
Uporabila sem vsa svoja znanja in izkušnje, da sem se “bildala” in ohranjala pozitivno naravnanost in vero, da bo vse OK.
Do torka, ko se je nekaj zgodilo, pojma nima kaj, nič me ni zabolelo…nič…kar iz nič me je zvečer začela boleti noga. Ponoči sem se zbudila od bolečin, zjutraj je bila noga otečena in boleča. Nisem imela časa posvečati pozornosti svoji nogi…imela sem sestanke in delavnico…akcija…bom že nekako.
Dan je dobro tekel, le neizmerno sem bila utrujena; nisem vedela kako bom zvečer prišla iz Prekmurja domov…pa saj veš….v nas je moč, samo pravilne ukaze ji moramo dati. In varno sem se pripeljala domov.
Naslednje jutro, pa skoraj nisem mogla več stopiti na nogo. Panika. Kaj je sedaj to? Od kje? Kaj mi sporoča? Kako bom šla v Beograd?
Odločim se in grem k zdravniku (no saj sem rekla, da bom vzela tudi tablete, če bo treba, samo, da bom lahko šla). Zdravnica je bila kar malo zaskrbljena (rdeča, boleča, vroča oteklina – vnetje) in me je takoj poslala na kontrolo krvi. Panika. Kaj pa če mi na krvi kaj odkrijejo, tako kot mojemu prijatelju? Nemirna ura čakanja. S seboj sem imela knjigo, a nisem mogla brati. Misli so se podile, scenariji so bili najrazličnejši. Meditirala sem, dihala in se umirjala.
Ko pridem ponovno do zdravnice, mi že na vratih pove: »Vse je OK, odlično kri imate« – olajšanje. “V salonarjih ravno ne boste, počivajte te dni pred odhodom in 2x dnevno vzemite ketonal.” Ja, hvala, bom.
Zavijem v lekarno, vzamem zdravila in istočasno prosim za homeopatsko svetovanje. Zdravila, ne to pa ne – to ni skladno z mojimi prepričanji in vrednotami.
Kljub obljubi, ki sem si jo dala, bom pa šepala ali šla z birglami, samo ne zdravil. Ja, zdaj sem bila pogumna, ko sem vedela, da je vse OK. Lahko je biti general po bitki, je res?
Zakaj s teboj delim tole svojo zgodbo, draga moja kreatorka življenja?
Zato, ker želim, da se resnično zavedaš, da sama kreiraš svojo realnost – vse dobro in manj dobro, zdravje in bolezen, uspeh in neuspeh…VSE.
Tako kot sem si jaz skreirala tole mojo nogo. Hvaležna sem za to izkušnjo. Situacijo sem skreirala, ker me je bilo tako strah, da mogoče tudi v meni tli bolezen, da…in poslali so me na test krvi (s čimer sem sama odlašala, ker me je bilo strah rezultata) – in hvala bogu je vse OK.
Beograd, je bil pravzaprav, če sedaj pomislim, nepomemben – samo povod za razkritje mnogo globljega strahu.
Samo v razmislek.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo
Nataša