»Kako sem lahko taka!«
»Ne, ne, ona je kriva.«
Ne vem, kako je s tabo, ampak če si mi vsaj malo podobna, potem verjamem, da te kaj hitro zanese v to, da bi se obtoževala ali pa mogoče obtoževala koga drugega takrat, ko se nam kaj zatakne, ko nam kaj ni prav, ko kaj naredimo narobe. Tako se nam zdi, seveda.
Tole idejo za temo sem dobila navsezgodaj zjutraj, ker se mi je ravno zgodila ena taka situacija, da sem si rekla “ O-o Nataša, kaj pa je bilo tole?”
Pred šesto zjutraj mi že zvoni telefon. Kaj pa je to? Kdo pa tako zgodaj kliče? Dvignem telefon, “Ja, prosim? Nataša…” “Ojoj, ojoj, oprostite, ojoj, oprosti”, neka gospa na drugi strani. In jaz “ Ja, ja, je že v redu, ampak tako zgodaj zjutraj?” “Ja, oprosti.” in odloži.
In v tistem sem pomislila, ej Nataša, zakaj si morala reči tisto “Zakaj tako zgodaj zjutraj?”. Saj se je gospa takoj opravičila. In še zaznala sem, da je starejša gospa in se je zmotila. Ne, jaz sem morala dodati tisto “pa tako zgodaj zjutraj”, da sem ji ja nabila nekaj…
Takoj je prišel občutek krivde in sem zaznala, kako bi se rada obtoževala. Potem pa sem se vprašala, kaj se je zares zgodilo. Kaj je bilo tisto, da sem takoj odreagirala in začela s tistim “tako zgodaj zjutraj”?
Ugotovila sem, da sem se ustrašila. Da je bila moja reakcija iz strahu. Da sem se ustrašila, ker je bilo tako zgodaj zjutraj in sem takoj pomislila, da je z našimi kaj narobe.
Seveda ne bo prva misel »Jupiiii, nekdo komaj čaka, da me sliši«! Ne, ne.
Prva misel je »Kaj je narobe, s kom je nekaj narobe?«
»Mogoče je z Luko nekaj narobe in me kličejo z nepoznane številke.«
In to gre v trenutku skozi naše misli. In potem enostavno odreagiramo iz svoje stiske. In zelo pomembno je, da se tega zavedamo. Da to vedno znova ozaveščamo – kaj je tisti naš driver, kot rečemo v NLP-ju, ki nas vodi v to, da odreagiramo na določen način.
To že vemo, da prva stvar, ki pride na misel, ko se kaj takega zgodi, je negativna. To je pač naša dediščina, ki jo nosimo skozi generacije, skozi tisočletja, ki izhaja iz našega preživetja. Če so hoteli naši predniki preživeti, so morali imeti ta strah, to negativnost najprej.
Mi pa tega ne rabimo več. Mi smo varni. Vsaj na tak način, kot včasih niso bili.
Ampak prvi odziv je še vedno negativen. Zato tolikokrat odreagiramo na način, ki nam ni všeč in potem pa se še obtožujemo.
Dvojno si »nabijemo«.
Najprej nam tako ali tako ni všeč, kako reagiramo, potem se pa začnemo še obtoževati.
Zato je tako pomembno, da se najprej vprašamo, kaj me je gnalo, da sem tako odreagirala, zakaj sem tako reagirala. Kaj se je res res v meni zgodilo? Kaj je tisti primarni občutek, ki me je potegnil, da sem tako odreagirala, kot v mojem primeru strah.
»Kaj je zdaj z mojimi, kaj se je zgodilo? Tako zgodaj zjutraj ne more biti nič drugega.«
In zelo velikokrat se nam zgodi, da tudi drugi tako odreagirajo. Nekaj dni nazaj sem imela tak primer.
Me kliče prijateljica in pravi “Si mi dala nazaj to in to?”
Jaz: “Ja, sem.”
Ona: “Ja pa nimam”.
Točno sem vedela, da sem ji vrnila. In sva šli in se pogovorili, kje bi lahko bilo in je našla. Njena reakcija pa je bila iz njene nemoči. Kam sem jaz to dala. In zelo pomembno je, da se tega zavedamo. Ker drugače pride do užaljenosti, do konflikta po nepotrebnem.
Dobro je, da se zavedamo tega čimbolj in na obeh nivojih – pri sebi in pri drugih. Da se tudi pri drugih vprašamo, kako to, da tako reagirajo. Ne da enostavno samo spet reagiramo nazaj, ker smo bili prizadeti ali užaljeni ali kaj drugega.
Na začetku morda ne bo šlo kar tako zlahka.
Poglej, koliko časa se že ukvarjam sama s sabo, ozaveščam stvari in še vseeno pride situacija, ko enostavno samo reagiram. Kar je popolnoma človeško. In tisto, kar si potem »nabijemo« gor – tisto pa ni več ok.
Zato ta vprašanja – kaj me je gnalo, da sem tako reagirala, zakaj? Kaj se res dogaja?
Ali pa drugi osebi. Da stopimo za nekaj trenutkov v njene čevlje. Da smo radovedni. Radovedni pri sebi in drugih »Aha, kaj pa je bilo zdaj to?«
In ko bomo odkrili vzrok za neko našo reakcijo ali reakcijo drugega človeka, bomo lahko bolj prijazni do sebe.
Seveda najprej je zavedanje. In najprej tudi odločitev, ali sploh želimo, da bi drugič reagirali drugače. Ali pa vsaj da bi naknadno reagirali drugače. Se mogoče komu opravičili za nekontrolirano reakcijo.
A to lahko naredimo šele takrat, ko se zavemo, od kod to pride. Šele takrat bomo res imeli vajeti in moč v svojih rokah.
Toliko v razmislek za današnji dan, da pokopljemo po sebi, kaj je tisto, da reagiramo na prvo žogo, kako da se ne moremo ustaviti in od kod to izhaja.
Marsikdaj ima naša reakcija, sploh če smo malo pod stresom, izvor v zgodnjem otroštvu. Mali punčki se je nekaj zgodilo, ona tako doživlja in v čustveno intenzivnih trenutkih, nezavedno in nehote, odreagiramo kot tista mala punčka. In odreagiramo kot otrok.
Če bi jo rada bolje spoznala, se malo pogovorila z njo in jo pomirila, preveri, če je še kakšno mesto prosto za delavnico JAZ + moja mala punčka.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo
Tvoja Nataša