Danes želim s teboj deliti svojo izkušnjo, svoja razmišljanja  v zvezi s časom. Ne vem, koliko razmišljaš o času, kaj ti pomeni, kako ga izkoristiš? Ja, zame je zelo dolgo časa bil čas nekaj samo po sebi umevnega, zdaj pa se vedno bolj zavedam, kako je  dragocen.

Vem, da ti ne bom povedala nič novega, vem pa tudi, da se vsi skupaj čisto premalo resnično zavedamo tega – zato te želim ponovno spomniti in ti dati v razmislek.

Čas je pravzaprav moje/tvoje življenje. Zato je čas največ kar imam/imaš in kar lahko komu dam/daš, saj s tem dajem/daješ del svojega življenja.

Pred dnevi sem se po dolgem času slišala s prijateljico. Ona me je poklicala (prej sva se že nekaj časa lovili.)  Potem pa je rekla: »Veš, bom zelo hitra, ker se mi mudi, imam tako gužvo. Enostavno se ne znajdem. Delam kot nora, prihajam domov iz službe, ko je noč, se ne vidim ne z otroki ne z možem, sploh ne vem več kdaj sem nazadnje imela čas zase.«

Nič nisem komentirala, ni bilo časa, ker me je samo nekaj vprašala in že poklopila telefon.

Mi je pa ta pogovor dal misliti. Kako vzamemo čas, kot nekaj samo po sebi umevnega. Saj bom nekoč, saj bom, ko se to umiri, saj bom, samo da tole končam; saj bom, ko otroci odrastejo, saj bom, ko naredim to in ono, saj bom, ko….

Ampak kdaj bo ta bom? Se zavedaš da imamo 86.400 sekund časa na dan? In to je vse kar imamo. Kako ga bomo porabili?

Predstavljaj si, da bi ti dala 86.400 EUR in bi ti rekla, da moraš to vsoto porabiti danes, sicer ti propade. Verjamem, da bi močno razmišljala, kako bi porabila ta denar in da bi se ti kar bliskalo od idej in iskanja možnosti. Verjemi mi, da bi ti nenehno odzvanjalo v glavi, da te vsote ne moreš prenesti na jutri. Se mogoče motim?

Kaj pa z našim časom, z našimi 86.400 sekundami? Tudi teh ne moremo prenesti na jutri. Kako jih izkoristimo? Si vzamemo čas zase?

Kolikokrat slišim, nimam časa, da bi šla na masažo; nimam časa da bi šla na sprehod; nimam časa da bi meditirala; nimam časa za izobraževanje; nimam časa, da bi prebrala kakšno knjigo, ker sem zvečer preveč utrujena in takoj zaspim;  nimam časa za svoje hobije (sploh ne vem več kaj me zanima in veseli, ker že leta temu ne posvečam pozornosti, ker nimam časa…)… Je to res življenje, ki ga želiš živeti?

Prosim, v mislih si predstavljaj sebe čez 10, 20 let. Predstavljaj si, da živiš na ta način in v tem ritmu (ko nimaš časa), kot sedaj. Ko je vse, razen tebe, bolj pomembno. Ko za vse, razen zase, najdeš čas. Kako se počutiš ob tej misli? Draga moja, bojim se, da to ni le tvoja misel, bojim se, da bo to tvoja realnost – če ne boš ničesar spremenila.

 

Čas teče in ne da se ga nadomestiti. Prosim, zavedaj se tega.

 

Mene na to nenehno opozarja zgodba, ki sem jo slišala pred leti. 

Gospa si je kupila čudovito spodnje perilo. Rekla si je, da bo za posebno priložnost. Da bo razveselila svojega moža. A te posebne priložnosti ni bilo nikoli, ker je prej umrla. In ko je mož, po njeni smrti, pospravljal omare, je našel tudi tisto perilo in si mislil: »V tem perilu je nisem videl nikoli, pa tako lepa bi bila.«

To je tako, ko čakamo, ko mislimo da imamo časa, kolikor ga hočemo.

Ne vem, koliko ga je odmerjenega meni, ne vem, koliko je odmerjenega tebi? Vem pa, da želim biti čim bolj zavestna tega, kako svoj čas porabim.

Svoj čas, svoje življenje, želim živeti tako, da sem srečna in izpolnjena; da se nenehno učim in s tem rastem; da doživim kaj novega; da sem v miru s seboj; da lahko dajem in služim; da bom pustila pečat v tem življenju; da živim skladno s svojimi vrednotami; da živim svoje sanje – SEBE….

Spomnim se mojega očeta, ko je govoril: »Joj a ni izguba časa in denarja, ko hodita z Luko na potovanja?«  Ne, zavedala sem se, da je to največ, kar nama lahko dam. Čas ki ga preživiva skupaj, da ustvarjava stik, da ustvarjava spomine, ki naju bodo vedno povezovali.

Kakšne spomine si pa želiš ustvariti?  Ali ustvarjaš spomine samo na to, kako delaš, kako se žrtvuješ za druge…? Hm, naj bom tu malo provokativna – se kdaj vprašaš, da s tem, ko delaš za druge, da drugim daješ svoj čas, sebe…, da s tem daješ svoje življenje nekomu tretjemu? To je lahko tudi tvojemu delodajalcu, ki pa te potem seveda še ne nagradi tako, kot bi bilo treba.

Kolikokrat slišim, “saj tako trdo bom samo še nekaj časa delala, saj bo bolje, samo še ta projekt zaključimo.” In potem se začne nov projekt in kolo se na  novo zavrti.  Potem se pa čudimo, če smo nezadovoljni, se čudimo, da gredo zakoni narazen, se čudimo, če so otroci stalno samo na računalniku in skoraj niso več socializirani.

Zaradi tega, ker enostavno ni več časa, časa za ustvarjanje stika.

Marshall Goldsmith, en vodilnih coachev na svetu,  je v enem intervjuju poudaril, kako pomembno je, da merimo čas, saj samo tako lahko vidimo kako ga porabimo. Povedal je, da, ko je svoje otroke vprašal, kaj pravzaprav najbolj pogrešajo pri njemu, so rekli, tvoj čas. Bil je začuden, saj se mu je zdelo, da kar veliko časa preživi z njimi. Jasno so mu dali vedet: » Ja, si z nami v istem prostoru, a istočasno si na računalniku, na telefonu, na Instagramu, na Facebooku…v  resnici, sploh nisi bil z nami.« Takrat se je zavedel in se odločil, da bo začel meriti, koliko časa in koliko SEBE,  dejansko nameni svojim otrokom, ne da ob tem počne še druge stvari. S tem je dobil veliko darilo – bistveno so se izboljšali njihovi odnosi, postali so povezani, nasmejani, zadovoljni…ustvarili so stik.

Verjamem, da nekaj podobnega vsi poznamo in se zavedamo. Vprašanje pa je, koliko pa si resnično vzamemo čas za to, da smo s tistimi, ki jih imamo radi? In koliko časa si vzamemo zase?

Šele, ko bomo mi sami zadovoljni in v stiku s seboj, bomo lahko kvalitetno tudi s tistimi, ki jih imamo radi. Ker najprej moramo znati in si dovoliti preživeti kvaliteten čas s seboj.

Tega jaz dolgo časa nisem razumela. Ker sem mislila, da moram samo dajat in se nenehno samo razdajat. Potem sem se pa čudila, od kje moja slaba volja, izčrpanost, razdražljivost…. Seveda, z razdajanjem sem se počasi iztrošila.

In še nekaj precej hujšega sem potem ozavestila; da sem začela igrati vlogo žrtve: “Jaz se toliko dajem, pa nobene hvaležnosti, povračila, nihče niti ne opazi…” Uf, kako zahrbtno.

Eno največjih daril, ki sem si jih kdaj koli v življenju dala,  je bilo ravno to, da sem se pred leti odločila, da bom, ne glede na vse, skrbela, da si bom vedno vzela tudi čas  zase.

Priznam, da bi me hitro zavedlo in kolo vsakdana potegnilo vase, zato se moram zavestno opominjati »Nataša, vzemi si čas zase…«

Ko sem pustila službo, sem se odločila, da je čas zame bolj pomemben od vsega denarja (kar ne pomeni, da mi denar ni pomemben; pomeni le to, da se zavedam, da če ne bom znala poskrbeti zase, ne bom mogla imeti tudi vsega tega, kar si želim, ker bom pregorela).

Res je, sedaj vstajam precej bolj zgodaj, kot sem po navadi. Zjutraj si vzamem dve uri in pol časa, ki je namenjen samo meni. Ko ni telefona, ko ni računalnika, ko ni ničesar. Ko sem jaz, zato da v miru meditiram, da naredim svoje jutranje vaje ali sprehod, napišem dnevnike, da sem v miru lahko pri svojem čaju, kavi, karkoli. Da se nadiham, da v miru in sproščeno začnem dan.

To je tista kvaliteta, to je tista vrednota, ki je zame tako pomembna. Mir, sproščenost, lahkotnost, kreativnost, sreča, zadovoljstvo… In vse to sem dobila ko sem si končno vzela čas zase.

Samo v razmislek, kako ti porabiš svojih 86.400 sekund, ki jih imaš na dan? Ne se zgovarjat na druge in si misliti, oh oni imajo čas.

Enako časa imajo kot ti. Ne boš verjela, enako časa imava obe, 86.400 sekund ali 24/7. Razlika med enimi in drugimi je le v tem, kako te sekunde porabimo.

Samo od nas je odvisno, kako jih bomo porabili. In zato sem te želela malo izzvati, kaj je tisto, kar si ti želiš, kako si ti želiš preživeti svoj čas, kako želiš živeti in preživeti to življenje, ki ti je bilo dano? In KAJ SI PRIPRAVLJENA ZA TO NAREDITI?

 

Z ljubeznijo in hvaležnostjo

 

Tvoja Nataša

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja