Spodbudo za tole razmišljanje sem dobila te dni, ko se bila na sestanku pri direktorju enega dobro-stoječega slovenskega podjetja. Pogovarjala sva se o odnosih in poudaril je, da se v njihovem podjetju zavedajo, da so dobri odnosi ključnega pomena, za uspešno delo in dobre rezultate. Pohvalil se je, da so v preteklih letih veliko vlagali v gradnjo odnosov (z raznimi delavnicami za zaposlene)  in da so sedaj že 3. leta »na valu« in da zato ne potrebujejo več takih izobraževanj. Še malo sva klepetala, nato pa sva se spoštljivo poslovila in odšla vsak na svojo stran.


Besede »smo na valu« še sedaj odmevajo v meni. Jaz sem si jih prevedla kot  »dobro nam gre, odlične odnose imamo in ne potrebujemo dodatnega dela na odnosih«. Hm, pa je to res? Smo res lahko »na valu«, ne da bi se trudili, da tam ostanemo?


Verjamem, da si že velikokrat opazovala valovanje morja in videla, da se vsak val v  nekem trenutku prelomi. Voda (morje) se vzdigne, za nekaj trenutkov ostane na višini in potem se razlije na obalo, je res? Nisem še videla vala, ki bi obstal in se ne razlil, odvisno je le od tega kako in kam se razlije.


In verjamem, no pravzaprav dobro vem, da je tako tudi z našimi odnosi. Enostavno ne bodo obstali »na valu« (dobri, ljubeči, ustvarjalni, kolegialni…), če ne bomo nenehno vlagali v odnose in vedno znova ustvarjali stik.


To me spomni na moj zakon. Zelo sem si želela, da bi mi mož kdaj rekel, da me ima rad (saj mi je ljubezen izkazoval na drugačne načine, a da bi izrekel te besede, sem pa slišala smo 1x – na poroki). Zame je bilo takrat zelo pomembno, da bi slišala »rad te imam«, kot da vsega ostalega nisem videla (ja, tako je bilo takrat) in vsakič, ko sem ga vprašala zakaj mi kdaj ne reče, da me ima rad, mi je rekel: »Pa saj sem ti povedal, ko sva se poročila, ko bo drugače, ti pa tudi povem«. Ha, to zame ni bilo dovolj, jaz sem hotela več, drugače, kot je znal on. In počasi se je najin val prelomil in 27 let sva že ločena.


Ali sem dovolj jasna o čem govorim? Da ostajamo »na valu« je potrebno vedno znova graditi odnose, ustvarjati stik, se dogovarjati, spoštovati, razumeti, biti sočuten, iskren, empatičen….Odnosi ne bodo živeli sami od sebe.


Pravzaprav nič ne živi samo od sebe. Tudi posel ne. Ne vem ali si v službi ali si sama »svoj šef«, pa to v tem trenutku ni pomembno. Verjamem pa, da veš, da se je potrebno nenehno truditi in vlagati energijo, da dosegamo zastavljene rezultate.


Sama sem samostojna podjetnica šele zadnjih 5 let (no, še malo manjka). Da sem lahko tu kjer sem (meddrugim tudi dobitnica priznanja Naj žena 21.veka Srbije in regije (države bivše Jugoslavije) – kategorija coaching ), sem si poiskala pomoč. Imam svojega mentorja (celo več njih) in coacha, družim se z ljudmi, ki so uspešni podjetniki, ki vedo, kaj pomeni biti »sam svoj šef«, ki vedno, da je vse kar imajo odvisno od njih in če imajo večje podjetje, od njihove sposobnosti vodenja, delegiranja, iskanja posla…. Na začetku sem se seveda trudila, borila, težko je bilo prodreti na trg, dobiti kliente, potem pa se je v nekem trenutku odprlo – kar letelo je skupaj – bila sem »na valu«. Uživala sem, bila hvaležna in ponosna in sem tudi kar malo »zaspala na lovorikah« in se zazibala v cono udobja, saj mi gre dobro. Ha, pa žal ni trajalo dolgo. Počasi, počasi se je val začel lomiti in  najprej še opazila nisem. Ko se je razlil, pa je bilo že prepozno. Pritok dela, klientov je upadel in znašla sem se še globlje dol, kot kjer sem začela. Uf, težko se je bilo pobrati. Še težje, ker sem zgubila zaupanje in vero vase. Potrebovala sem mnogo več energije, volje, discipline, vztrajnosti in potrpljenja kot kdajkoli prej, da sem počasi, počasi spet začela plezati navzgor in se ponovno povzpeti »na val«.


Hvaležna sem za to izkušnjo, ker sem se z nje naučila, da se ne smem nikoli prepuščati udobju, saj sem dobro, sem »na valu«, ki me nese. Na svoji koži sem občutila kako je, ko se val prelomi in se razbije v čeri (ne razlije po mehki mivki).


To me je naučilo, da moram nenehno delova
ti; pa naj so to odnosi, posel, šport, kreativnost…karkoli,ker če se bom prepuščala, se lahko kaj hitro zgodi, da me zabriše v čeri. Uf, to pa boli in ne želim si ponavljati te zgodbe.


Ja, to sem se naučila tudi v odnosih, ko me je večkrat zabrisalo v čeri. Ker nisva skrbela za najin odnos, ker sva mislila, da bo ljubezen živela sama od sebe, ker nisem vedela, kaj pomeni sebe imeti rad, ker sem živela v iluziji, da če bom vedno rekla ja, bo vse OK, ker sem pozabljala nase (no, se sploh nisem resnično poznala). Ker sem mislila, da če bom postavila mejo, če bom izrazila kaj si želim, kaj potrebujem, da potem me bo zapustil. In veš kaj sem ugotovila, da sem ves čas jaz sama zapuščala sebe, ker se nisem spoštovala, ker sem mislila, da so drugi bolj pomembni od mene, da imajo drugi prav. Vse to so bile moje čeri v katere me je butalo.


Sedaj vem, da bom lahko ostajala na valu le s spoštovanjem SEBE, s tem, da bom resnično živela in dajala SEBE.


Seveda, kot sem rekla na začetku, noben val ne ostane v vrhuncu ves čas, vsak se razlije, torej tudi mi v življenju nihamo, se dvigamo in se razlijemo – pomembno je le, da se ne razbijemo v čeri, ker ob tem trku nastanejo rane, ki lahko za vedno pustijo brazgotine.


Samo razmislek.


Z ljubeznijo in hvaležnostjo

tvoja Nataša

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja