Te dni sem razmišljala, kako čas teče, včasih gredo dnevi  mimo mene, ne da bi se jih resnično zavedala. Kaj šele, da bi se zavedala SEBE, svojih občutkov, svojih misli, svojega telesa.

Ali to pomeni, da polno živim vsak dan, vsak trenutek, tako kot bi si želela? Seveda ne.

Enostavno dovolim, da mojo pozornost posrka vsakdanji ritem in v njem pozabim nase. Spomnim se, kolikokrat sem se peljala v službo in pojma nisem imela kako sem prišla do službe. Peljala sem avtomatično, bog ve kaj sem razmišljala, in se sploh nisem zavedala prometa, semaforjev, znakov. Kar na enkrat sem se znašla v službeni garaži. ( pa se mi to ni dogajalo samo pri vožnji; koliko življenja je šlo mimo, ne da bi se ga resnično zavedala, ne da bi ga izkoristila).

Verjamem, da to poznaš tudi ti.

Ko se zamislim, je to pravzaprav kar scary.

Tole razmišljanje me je spomnilo na lekcijo, ki mi jo je dal moj prijatelj dr.Ichak Adizes:

»Ko sva se nekega dne peljala z letališča, me je vprašal, če poznam kraje, skozi katere se peljeva. Vprašanje se mi je zdelo neumestno, seveda poznam te kraje, saj sem se že neštetokrat peljala skoznje. Nato pa mi je v nekem trenutku rekel, naj zavijem z avtoceste in predlagal igro: na vsakem križišču bova izmenično povedala (enkrat en enkrat drug), kam zavijeva (levo ali desno). Kakšno neverjetno presenečenje me je čakalo! Vozila sva se v isti smeri, kot se vozim vsak dan, a skozi zame popolnoma nove kraje. Včasih sva se peljala po kolovozu čez travnike, drugič sva se znašla v slepi ulici, se obrnila in potovala dalje. To je bila zame najlepša pot do doma.«

(mimogrede, to je odlomek iz moje knjige Vožnja v svobodo, ki jo, če je še nimaš, lahko naročiš TUKAJ)

Spoznala sem, kako je lahko življenje bolj bogato, polno, lepše in bolj doživeto, če ga res Živim, če sem Tukaj in Zdaj.

Če sem tukaj in zdaj, resnično čutim SEBE, se zavedam svojih misli, čustev in občutkov. In ravno zavedanje SEBE je predpogoj za kakršnokoli spremembo.

Kako naj naredimo spremembo, če ne vemo niti kje niti kdo smo? Ha, v NLP-ju temu rečemo »blažena nevednost«. Ker, če nekaj ne vem, če se ne zavedam, potem se niti ne sekiram, nič mi ni treba narediti…enostavno sem v svoji poznani in varni coni udobja. Kar je tudi lahko izbira.

Jaz pa bi te rada spodbudila, da rečeš sebi DA, da se odločiš za VEČ v življenju. In najpomembnejši korak boš naredila ravno z večjim zavedanjem SEBE.

Zato danes s teboj delim 7 nasvetov (mojih preizkušenih korakov) kako do boljšega odnosa do SEBE, večjega zavedanja SEBE in kako posledično do spremembe, katere si želiš.

Pa začniva:

  1. Zaznavanje telesa – kaj zaznaš?

»Um misli, telo čuti«.

Zame je osnova spoznavanja sebe to, da začnemo sploh zaznavati svoje telo,svoje občutke. Začeti s telesom je najlažje, ker je snovno, ga lahko vidimo in se ga dotaknemo ter ga tako lažje zaznamo.

Vzemi si nekaj trenutkov samo zase, bodi v tišini sama s seboj. Odgovori si na naslednja vprašanja:

  • Je moje telo sproščeno  oziroma, kje v telesu lahko čutim napetost?
  • V mislih pojdi skozi telo in sproščaj vsak delček posebej – od glave do prstov na rokah in nogah. Občuti, kako se ob tem telo sprošča in postaja vse težje in težje. Dovoli si biti v občutku – tukaj in zdaj.

Kaj zaznavaš? Kakšen je ta občutek?

2. Zaznavanje čustev – kakšna so?

»Lahko zapreš oči, da ne vidiš, kar ne želiš videti. Lahko zamašiš ušesa, da ne slišiš, kar ne želiš slišati. Ne moreš pa zapreti srca, de ne bi čutila.«

Zaznavanje čustev je zelo pomembno, saj šele, ko jih zaznamo imamo v rokah moč odločitve, kaj bomo s temi svojimi čustvi.

Naravnaj si alarm na telefonu – na vsake 3 ure. Vsakič, ko boš slišala alarm, se za trenutek ustavi in se zazri vase, začuti se. Odgovori si:

  • Kaj v tem trenutku čutim (kakšna so moja čustva)?
  • Kje v telesu jih lahko zaznam?

Bodi iskrena do sebe, kakršenkoli občutek se bo pojavil je OK, ne »cenzuriraj« občutkov/čustev, niti jih ne presojaj (ali so dobri ali slabi: veselje, toleranca, sreča…ali jeza, žalost, zavist, ljubosumje…). Kakršnikoli občutki so, so vtem trenutku tvoji, sprejmi jih.

Sprejemanje je bistveni korak k spremembi. Samo, ko jih resnično sprejmemo bodo naša čustva (če govorimo o negativnih) zgubila na moči.

3. Zavedanje svojih misli – kašne so?

»Spremeni svoje misli in spremenila si boš svoje življenje.«

Bodi čim bolj osredotočena na svoje misli. Tudi v tem primeru si lahko nastaviš alarm na telefon, ki te bo opomnil, da se boš za nekaj trenutkov ustavila. Šele ko se ustavimo, se lahko slišimo.

Takrat se vprašaj:

  • Kakšne so moje misli v tem trenutku?
  • Kaj razmišljam?
  • Me podpirajo ali me omejujejo pri mojem trenutnem delu?

Kaj zaznavaš?

3. Pisanje dnevnika

»Je ena najboljših navad, s številnimi pozitivnimi učinki.«

  • pisanje dnevnika.

Jaz dnevnik pišem zjutraj (ni važno kdaj ga boš pisala ti, pomembno je le, da začneš.)  Verjetno bo na začetku malo težko in ne boš vedela kaj pisati.

Piši vse kar se ti dogaja, občutke, misli…Dovoli si, da teče, da vse kar se ti pojavi v mislih, to zliješ na papir.

Čudovit način pisanja dnevnika je, da ko enkrat položiš pisalo na papir ga ne dvigneš več (no, do trenutka, ko se ti zdi, da si vse prelila na papir) – s tem ohranjamo pretok energije.

Zaznavaj kako se ob tem počutiš.

Garantiram ti, da se bo ob pisanju dnevnika energija sprostila. Tista težka čustva bodo izgubila na moči in istočasno te bodo pozitivna čustva dodatno motivirala in te dvignila.

Ne verjemi mi, sama preizkusi.

4. Hvaležnost

»Če ti ostane samo še en dih, ga porabi zato, da rečeš hvala« (Pam Brown)

Na kaj naprej pomisliš, ko slišiš besedo bogastvo? Se zavedaš svojega bogastva? Si se danes že zahvalila za svoje bogastvo, za vse, kar imaš? Zahvalila zato, da ti je dana priložnost živeti še en, nikoli do sedaj živet dan; zato, da dihaš svež zrak in piješ vodo iz pipe; da lahko hodiš, govoriš, slišiš, se smejiš in jokaš; da ti bije srce; da imaš možnost odločanja o svojem življenju. Ali sploh razmišljaš, da je vse to veliko bogastvo, ki ga več kot polovica sveta nima? Kako srečni in hvaležni smo lahko za vse, kar smo in imamo.

Bogastvo ni nekaj zunaj nas, bogastvo je v nas. Bogastvo smo mi, si ti.

O pomembnosti prakticiranja hvaležnosti govorijo tudi veliki mistiki in duhovni učitelji. Hvaležnost je najpomembnejša in najgloblja duhovna praksa. Ko znamo biti hvaležni, ne jemljemo sebe in vsega, kar imamo ter vseh okrog nas kot nekaj samo po sebi umevnega. Nič ni samo po sebi umevno, niti utrip srca.

  • Draga moja, vsak dan zjutraj in zvečer si vzemi nekaj trenutkov, da se   zahvališ za vse kar se ti je zgodilo v dnevu, za to, da si preživela še en dan, poln priložnosti, za katere si lahko hvaležna.

Prakticiraj hvaležnost in postala boš še bogatejša. Za več ko boš hvaležna, več tega ti bo življenje namenilo. Bogastvo se bo kazalo na vseh področjih tvojega življenja.

6. Na kaj si ponosna danes?

»Nič kar si ali kar si dosegala, ni samo po sebi umevno.«

Draga moja, poleg prakticiranja hvaležnosti te sedaj vabim, da začneš prakticirati tudi ponos, na kaj si ponosna. Da se razumeva, ne gre za aroganco, gre za enostavno prakso s katero si dviguješ vrednost.

Žal živimo v okolju v katerem je veljal pregovor »lastna hvala se pod mizo vala«. Seveda je lepo, da smo skromni, a skromnosti ne zamenjajmo s tem, da ne smemo biti ponosni nase.

Zavedanje svojih sposobnosti, dosežkov, svoje notranje moči je tvoja hrana za uspeh.

  • Torej vsak dan, od danes naprej, si napiši vsaj 3-5 stvari za kar si  ponosna pri sebi; na primer: »ponosna sem nase, da danes nisem odlašala in sem se spravila v akcijo«; »ponosna sem nase, da sem znala reči ne«; ali pa »ponosna sem nase, da sem si vzela čas zase in branje.«

Ni treba, da so velike stvari, saj veš, življenje sestavljajo male stvari – mozaik je sestavljen iz malih koščkov.

7. 30 minut na dan samo zase

“Če ljubiš življenje, ne zapravljaj časa, kajti čas je snov, iz katere sestoji življenje.” (Benjamin Franklin)

Vem, da boš našla nešteto razlogov, da nimaš časa, da bi si vzela pol ure zase, ko pa te vsi potrebujejo in imaš še toliko za postorit.

Draga moja, bodi iskrena do sebe in si priznaj, da so to samo izgovori.

Vsi imamo popolnoma enako časa na razpolago. Vsi imamo 24 ur v dnevu, je res? Kako pa bomo izkoristili svoj čas, kako ga bomo razporedili, pa je odvisno od nas in samo od nas.

Komu boš posvetila svoj čas – to je tvoje življenje, je tvoja odločitev. Samo ne pozabi, da je življenje samo eno, da hitro teče. Ko boš na kraju svojega življenja, ne boš razmišljala o tem, koliko si zaslužila,  kako je bilo v službi…temveč o tem, kakšna je bila kvaliteta tvojega življenja, ali si se smejala, si ljubila, si služila…in vse to lahko narediš le tako, da vedno znova najprej poskrbiš za sebe.

  • Tako te spodbujam, da si vzameš 30 minut časa samo zase.

Tokrat ne mislim na za skrb za svoje telo temveč, da čas posvetiš svoji rasti:

– da vzameš v roke knjigo;

– poslušaš kakšen motivacijski video na youtube (so brezplačni);

– narediš vajo, ki si jo preskočila, ko si brala knjigo;

– greš mogoče na predavanje v knjižnico (so brezplačna)

– se dobiš s prijateljicami na usmerjenem pogovoru (ne klepetu ob kavi)

In spet te bom opomnila, zaznavaj občutke, kako se počutiš, ko narediš nekaj zase, ko se postaviš na prvo mesto – no pa imaš eno stvar, ki jo lahko danes vpišeš v svoj dnevnik ponosa.

To je samo moje razmišljanje, ki ga delim s teboj.

Z ljubeznijo in hvaležnostjo

tvoja Nataša

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja