• Ne vam, ali se tudi tebi dogaja, da največkrat ne verjameš, kar ti drugi rečejo – ko gre za kompliment, pohvalo, priznanje, vero vate…

  • Je tudi tebi težko slišati, sprejeti in verjeti v pohvalo, priznanje…, pa čeprav si tako želiš in te besede božajo dušo in srce

  • Ali pa, sicer rečeš hvala, potem pa začneš razmišljati, analizirati in dvomiti?

Kaj se dogaja? Kako to, da ne verjamemo? V katerem grmu tiči zajec?

O tem sem močno razmišljala pred dnevi. Ni mi enostavno priznati, se razgaliti in istočasno, želim biti iskrena do sebe in tebe.

Torej: udeležila sem se nekega praznovanja, ki je bilo zame povprečno, čisto OK, a nobenega presežka, pravzaprav se ni dotaknilo moje duše, ni me resnično napolnilo, …skratka, prijetno druženje, in to je bilo to (pustiva sedaj moja pričakovanja, ki v tem primeru niso ključnega pomena).

Ko sem odhajala, sem gostiteljici rekla: ” Hvala, lepo je bilo, čudovita zabava, sem uživala…”

Že ko sem se peljala domov, sem razmišljala:

»Halo Nataša, zakaj je bilo tega treba? Zakaj nisem bila iskrena?«

Saj mi ne bi bilo treba »popljuvati« zabave, lahko pa bi bila tiho ali pa vsaj ne bi govorila v presežkih. Bila bi iskrena.

Seveda lahko prepoznam, da nosim v sebi vzorec moje mame, ki je vedno skrbela, da bodo drugi zadovoljni, da bo lepo izpadla…. da bo ljubljena.

Verjamem draga moja kreatorka življenja, da ti je to znano.

In kako naj potem verjamem drugim, ko pa sama nisem iskrena. Seveda potem podvomim v iskrenost drugih.

To je tako, kot če varaš; seveda boš potem sama pričakovala in se bala, da te vara tudi partner in mu zato ne moreš zaupati, kriviš pa njega…

Poglejva si formulo:

ISKRENOST = VERJETI VASE, BITI VREDNA

Mogoče bom bolj jasna z naslednjim primerom (ta formula teče namreč v obe smeri):

  • Kaj pa, ko drugi govorijo kaj bi morala ti drugače narediti, kaj ti ne gre, kako nisi dobra v tem kar počneš…takrat pa jim verjameš, a ne? In začneš dvomiti vase?

Gre za popolnoma enak vzorec (samo obrnjen). Ker se ne čutim vredna, ker ne verjamem vase, sprejemam mnenje drugih, kot njihovo iskreno mnenje – oni imajo prav, jaz pa ne, oni že vedno bolje od mene…

Kje se torej zatakne?

V tem, da sami nismo iskreni do sebe, da ne verjamemo vase,

da ne prepoznavamo svoje vrednosti.

 

Da se bojimo kritike , da se bojimo, kaj bodo drugi mislili o nas, ker se bojimo prizadeti…ker se bojimo, da ne bomo ljubljeni.

Ja, v teh zadnjih besedah » tiči zajec«  – »Strah, da ne bomo ljubljeni« in potem nismo iskreni in začaran krog se zavrti.

Draga moja kreatorka življenja, bodi iskrena najprej do sebe – priznaj si svoje sončne in senčne dele – vse to je del nas (vsakega izmed nas) – so del življenja, kot noč in dan,vdih in izdih…

Bodi to kar si. Sprejmi se. Imej se rada.

Ja, saj vem, lahko je reči in precej težje narediti. Ko so meni to govorili, dolgo nisem vedela o čem sploh govorijo. Kaj to pomeni imeti se rada? Mislila sem, da če si bom privoščila masažo, kino, potovanje…da to pomeni imeti se rada. Delno je res, a žal le kratkoročno.

Resnično sem si začela izkazovati ljubezen šele, ko sem začela sprejemati tako svoje sončne, kot senčne strani. Ko sem se začela zavedati svoje moči in istočasno svoje bolečine, jo razumeti, jo pocrkljati, sprejeti in iti naprej. Ko postajam vedno bolj iskrena (do sebe in drugih) in se vedno manj menim za mnenje drugih.

Priznam, sama ne bi zmogla priti do točke kjer sem (neizmerno sem hvaležna za vse moje mentorje, trenerje in coache, ki verjamejo vame in me podpirajo na moji poti). Sedaj lahko resnično rečem, da sem kontent sama s seboj (no, pustimo kakšno kilco preveč, pa gubico, pa kakšen izbruh nestrpnosti v avtu…), da vedno bolj sprejemam, da nisem in ne bom popolna, da se zavedam svoje vrednosti, da verjamem vase in v svoje sposobnosti, v svojo moč…

Predstavljaj si sebe, da si popolnoma samozavestna, močna, veš kdo si, verjameš vase in zaupaš…kako takrat deluješ? Si iskrena ali ne?

Seveda si, ker nimaš potrebe po mnenju drugih in si zato lahko iskrena. Vedno in povsod. Si predstavljaš kakšna SVOBODA  je to?

  • In takrat boš s hvaležnostjo in ponosom sprejela vse pohvale, komplimente in priznanja.

  • Takrat se bodo tvoje oči iskreno iskrile.

  • In takrat ne boš imela potrebe po biti všečna, ker bi se bala, da ne boš ljubljena. Ker veš, da si, ker ljubiš sama sebe, si vredna in iskrena do sebe.

  • In takrat, se ne boš ozirala na govorice drugih, kaj vse bi morala še, v čem nisi dobra, kako so drugi boljši…NE, ker boš vedela kdo si, kje je tvoja VREDNOST.

Samo v razmislek.

Z ljubeznijo in hvaležnostjo

Tvoja Nataša

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja