Veste kaj si prav vsak človek na tem planetu želi?
Veste kaj jaz vem o vas in vi o meni?
To, da vsak želi biti SREČEN!
In kaj imata skupnega sreča in hvaležnost?
Mislimo si, seveda, ko smo srečni smo lahko hvaležni. Pa je to res? So res srečni ljudje tudi hvaležni? Znajo biti hvaležni za vse kar jim prinaša srečo, jih osrečuje?
In poznamo ljudi, ki se težko prebijajo skozi življenje, so resno bolni…in so vseeno globoko srečni, to lahko čutimo in vidimo v njihovih očeh. Kako to, da so lahko srečni? Zato, ker so hvaležni!
Torej ni sreča, ki nas naredi hvaležne temveč je hvaležnost tista, ki nas naredi srečne.
Moja zgodba:
Dolgo časa sem videla samo to česar nimam in zato nisem mogla biti srečna. Vedno sem iskala nekaj več, še in še… Nikoli ni bilo dovolj. Zame so dolgo predstavljale srečo le materialne dobrine – če bom imela to in to…, ko bom imela to in to…bom srečna. A na ta način nisem našla sreče, ker mi je vedno nekaj manjkalo. Zato sem neizmerno hvaležna za spoznanje in zavedanje, kaj sreča dejansko je. Sreča ni nekaj izven mene, SREČA je v meni. Zdaj to globoko razumem in ni zame samo floskula. S tem zavedanjem se je moje življenje zelo spremenilo.
David Stiendl pravi da sta za hvaležnost potrebna dva dejavnika oziroma smo srečni, ko dobimo darilo, ki je za nas resnično dragoceno. Ko brezpogojno dobimo darilo, za katerega nam ni bilo treba nič narediti, ne plačati, ne dati….in je za nas resnično dragoceno, takrat v nas spontano vznikne hvaležnost in takrat tudi spontano začutimo srečo.
Tako nastane hvaležnost.
Vsi mi si želimo konstantno biti srečni, se strinjate z menoj?
In to smo lahko, če se resnično zavedamo vsakega trenutka življenja, ki nam je podarjen (brezplačno, brezpogojno darilo nam) in ki je za nas tako dragocen. Da smo hvaležni za vsako priložnost, ki nam jo vedno znova ponuja življenje. Brez teh priložnosti ne bi bilo našega življenja, ne bi bilo nas.
Torej, v darilu je priložnost tista, za katero smo res lahko hvaležni.
Priložnost je darilo v vsakem darilu.
Priložnost, da lahko nekaj delamo, da smo lahko radostni, da smo lahko ustvarjalni, da smo…hvaležni in SREČNI.
In seveda boste rekli, da ne morete biti srečni in hvaležni za nasilje, ki se vam dogaja, za pomanjkanje, za izgubo ljubljene osebe…res je, za te izkušnje in preizkušnje ne moremo biti hvaležni. Lahko pa smo hvaležni v vsakem podarjenem trenutku, za podarjeno priložnost. In če smo iskreni in pogledamo od zunaj, lahko vidimo, da nam je podarjenih veliko trenutkov radosti za kar smo lahko zelo hvaležni.
Žal pa tega velikokrat ne vidimo, ker preveč hitimo skozi življenje in smo naravnani, da opazimo le tiste boleče trenutke, izkušnje. In tudi te trenutki so nam dani kot priložnost za našo rast. Pa jih lahko vzamemo kot take? Kot priložnost za naš napredek?
Mogoče se moramo iz teh priložnosti naučiti potrpežljivosti, ali pa, da znamo postaviti meje in stati za svojim mnenjem, odločitvijo, ali…. In pomislite kako občudujemo ljudi, ki so znal izkoristiti tudi tako težke priložnost in so iz nje zrasli (Alan Kobilica, Oprah Winfrey, Keanu Reeves…)
In kako se lahko naučimo, da bomo konstantno živeli v hvaležnosti in sreči?
Tako, da se naučimo, v tem norem svetu: ustaviti, pogledati/začutiti in iti naprej.
UPP formula: ustavi se – poglej – pojdi.
Ko se ustavimo, si sploh damo možnost, da vidimo priložnost, ki nam jo ponuja življenje. Da življenje ni samo po sebi umevno. In ko se ustavimo se odpremo, odpremo vse svoje čute, odpremo svoje srce, da lahko polno doživimo in izkusimo darilo tega trenutka, priložnost, ki nam je dana. Da lahko začutimo radost trenutka.
Ko zaznamo priložnost pa je pomembno, da gremo v akcijo, da nekaj naredimo, gremo naprej.
Torej: ustavimo se, zaznajmo, poglejmo, občutimo trenutek, priložnost, ki nam je dana in potem nekaj s tega naredimo, bodimo kreativni. In predvsem radostni.
Ta praksa nam lahko za vedno spremeni življenje.
Če smo hvaležni nismo prestrašeni; če nismo prestrašeni ni potrebe da bi se jezili ali bili netolerantni; če smo hvaležni imamo občutek, da imamo vsega dovolj in ne pomanjkanja in smo tako tudi pripravljeni deliti; če smo hvaležni uživamo različnost med ljudmi in znamo to različnost spoštovati.
Toliko v razmislek.
Pa SREČNO!
Vaša Nataša