Nič ni samo po sebi umevno!

Samo v razmislek, brez presojanja in ocenjevanja…samo moje razmišljanje!

Vem, da je to fraza, ki jo večkrat slišimo, zanima pa me, če se res zavedamo kaj nam sporoča?

Tole deževno obdobje, nam prinaša take in drugačne izzive. Med drugim, moramo v Logatcu  že dobrih 10 dni prekuhavati vodo. Zakaj? Ne vem natančno – obveščajo nas le, da je voda oporečna in je ne smemo piti, ne da bi jo prekuhali.

 

 

»Halooo, saj smo v 21 stoletju, kaj pa se gredo….? Kako prosim, prekuhavati vodo, kaj pa si mislijo, naj kaj ukrenejo…. Jaz hočem piti vodo iz pipe!…..«

Take in podobne misli so mi rojile po glavi.

 

 

 

V navalu nezadovoljstva in nerazumevanja me je prešinilo, kako samo po sebi umevno jemljem, da imam pitno vodo v vsakem trenutku in to kar iz pipe. Tisti trenutek sem se zavedla, da pravzaprav večina človeštva nima tega privilegija, kot ga imam jaz.

Pretreslo me je to spoznanje. Ko pravim pretreslo, mislim s tem, da sem v vsaki svoji celici svojega telesa začutila, kakšen dragocen dar je, da lahko vodo pijem iz pipe. In, da to še zdaleč ni samo po sebi umevno. Neizmerno hvaležna sem za to spoznanje, ki me dela ponižno pred življenjem, pred vsem kar mi daje in pred vsem kar imam.

Ste kdaj razmišljali o tem?

Že ptički čivkajo kako pomembno je, da smo hvaležni. Pa znamo res niti hvaležni ali je to samo moderno?

 

Vaša Nataša

Please Login to Comment.